Zdaj govori režiser uprizoritve

»Ukvarjal sem se predvsem z iskanjem lepote v žalosti, v naključnem srečanju, v medgeneracijskem dialogu, ki je včasih neprijeten, včasih lep. Tu se ta dva lika pokažeta kot zelo odprta, svobodna, ker sta oba pripravljena poslušati in se učiti drug od drugega; in tako se ta žalost spremeni v neko grenko srečo, ampak še vedno srečo – in v tem je lepota.«

»Prej kot recikliranje standardnih klišejev, ki po navadi 'preganjajo' sleherno novo produkcijo Verdijeve Aide, zanima raziskovanje takratnega življenja, ki nam kljub vsem razpoložljivim zgodovinskim virom ostaja še vedno velik misterij«